ZBOGOM DLAČICE

​
Spominjam se kako se je začelo. Prvo pazduhe. Grozota. Kar naenkrat se je pojavila tam, kar tako, od nikoder. In kar naenkrat je bila velika. Spet od nikoder. Tekla sem k mamici in ji pokazala, ona je vzela škarje in jo odrezala, a kmalu se je le-ta spet vrnila. Še močnejša, še večja, tako kot ego moškega, ko opazi, da ti je všeč. In tako se je začelo, vse več jih je bilo in kmalu sem ugotovila, da je to nekaj zaradi česar se bom kmalu sramovala svojega telesa. Potem se je začelo britje in tista, ki tega ni opravila, je bila v šoli deležna posmehovanja. Nisem vedela, da se moram dlačic sramovat, dokler se niso sošolke na tribunah telovadnice med športno vzgojo posmehovale punci, ki si ni pobrila nog. Načrt je bil: obnašaj se kot prijateljica, ki daje nasvet in se tako obvaruj, a hkrati užali, saj na nečem pa res moraš boostat svoj ego. Le kje so ta dekleta danes? Hm, zanimivo, nobody knows because nobody cares. Misliš, da se takšne stvari dogajajo samo v filmih? Ne, tudi v šolah v manjših krajih.
Ker živim v družini, kjer ženske številčno prevladujemo, sem britvice imela na voljo, zato sem vedno poskrbela za gladko kožo. Ampak ker me je bilo doma sram priznati, da jih potrebujem, sem si jih sposodila od mamice in sestre. Nisem želela vzeti nove, saj bi tako opazili, da jih zmanjkuje, zato sem si jih kar delila z njima, le da tega nista vedeli. Ko danes pomislim na to kar sem počela, me resnično preseneča, da nisem svojega otroštva preživela po bolnišnicah zaradi okužb #NagnusnaŠpela.

Dlake. Nadloga, ki mi zbija samozavest since 2009. Imam sindrom Sneguljčice, snežno bela polt s temnimi lasmi in posledično dlakami. Odlična kombinacija za svet, ki zahteva noge brez dlak, pazduhe brez kocin in glavo polno las, da lahko v vsakem trenutku narediš hair flip {Jaz ga obvladam. Ne verjameš? Poglej!}. Moja želja po gladkih nogah žal ni bila uresničljiva vse od pubertete. Želim si brezskrbnih poletnih dni, brez stalnega stiskanja vraščenih dlak in iskanja pincete po torbi, ko sredi dneva ugotoviš, da si se slabo pobrila po kolenih.

.Britvice. 

Odstranjevanja sem se lotila na različne načine, najdlje sem zdržala z britvicami. Kljub temu, da sem uporabljala najbolj nežne, tudi moške, so se mi vraščale dlake. Vsak večer pred spanjem sem pobrila noge, a je gladkost trajala le do jutra, ko sem že čutila, da so se dlačice vrnile na svoje mesto. Črne pikice pa so ostale kljub stalnemu britju. Brusni papir na nogah so sanje vsakega dekleta.

.Epilator. 

Pred dobrim letom sem kupila epilator. Seveda se odločim za najdražjega, z največ pincetami, ker ''ma da mi vse naenkrat ven povleče''. Vsa navdušena sem ga polnila in že čez nekaj ur jokala od bolečin. Ob vsaki uporabi sem mislila, da me je stresla elektrika. ''Za lepoto je treba potrpeti'', sem se zagovarjala, ko sem objokana, z nohti potisnjenimi v vzglavnik, ležala na sedežni in epilirala svoje bele nogice. Ker mi je bilo veliko lažje, da mi bolečino povzroča nekdo drug, sem prosila mami, ki pa je vsakič, ko je začutila kako mi epilator privzdigne kožo, zadihala z mano. Ker sem se resnično želela privadit, sem nadaljevala dokler nisem opazila rdečih in bolečih mozoljčkov po nogah. Dlake so se mi ena za drugo začele vraščat in tako sem prišla do novega problema.

.Vosek. 

V začetkih mojega bloganja sem od nekega podjetja prejela grelnik za vosek. Obrnila sem cel splet, da proučim mojo novo pridobitev, z namenom, da bi postopek bil čim bolj pravilen. Bili so dnevi, ko se vosek sploh ni segrel, in dnevi, ko je vosek bil prevroč. Tako je prišlo do tega, da sem nekaj kože pustila tudi na lističih in se zato takrat odločila, da je dovolj. Z vročim voskom sva zaključila in sem se ponovno vrnila k britvicam.

.Laser. 

"Kaj pa če poskusiš z laserjem?" Predrago je, strah me je posledic, prevelika obveznost, ne upam, in še enkrat, predrago je. Pa sem si rekla, zdaj ali nikoli. Vse punce me strašijo, da ko se enkrat poročiš, da je konec z razvajanji, zato sem si rekla: ''No pa daj Špela. Pridna si! Zaslužiš si! Enkrat boš morala svoj denar delit z možem, saj ne kmalu, ampak enkrat pa. Zdaj izkoristi priložnost, ko je vse kar mu plačaš sladoled.'' {R. vem, da to bereš. To ni bilo namigovanje na karkoli. Please don't yet put a ring on it}. Pa sem šla. Po priporočilu prijateljice sem izbrala simpatičen salon Bushfree, ki ga lahko najdeš tako v Kranju, kakor tudi v Ljubljani. (Kdo se strinja z mano, da imajo najbolj luštno ime?). Salon Bushfree je ustvarjen zame. Spletno naročanje, mlado in energično osebje, roza barva, sproščeno vzdušje ter profesionalnost pri delu. To je moja zgodba o tem kako sem se znebila dlačic.
V naslednji objavi ti razkrijem, zakaj lasersko odstranjevanje dlak, za koga je primerno, postopek in kaj moraš storiti pred posegom.