S prijateljico sva čez podaljšan vikend skočili v Benetke. Nekaj mesecev nazaj sva obiskali Prago, tokrat pa sva se odločili za nekaj bolj vročega. Jaz sem poskrbela za hotel, ona pa za prevoz. Hiter skok do sosedov nama bo nedvomno za vedno ostal v spominu, predvsem po smehu do solz sredi avtoceste, izgubljenih momentih, ko nama niti gps ni znal pomagati, odličnih sladoledih in večurnem iskanju wcja sredi enega izmed najbolj romantičnih mest na svetu. Skupaj ustvarjava zgodbe, ki jih verjetno številni ne bi preživeli, psihično seveda. Pričkava se, ko jaz njej ne dovolim počitka po 6 urah hoje, ona pa meni toplega obroka. Ni veliko takšnih, ki bi želeli biti del tega, a mislim da lahko pišem v imenu obeh, ko rečem, da obe spet komaj čakava, da odvrževa vse skrbi in se skupaj odpraviva na nov izletek, pa tudi če traja le tri dni.
. Cene .
Ker so Benetke znane po visokih cenah, sva se po priboljške, hrano in pijačo odpravile bolj v obrobje otoka, kjer na ulicah srečaš pretežno domačine in kjer so cene tudi veliko bolj primerljive našim. Mala plastenka mrzle vode v trgovini je 1 €, med tem ko sva za kos pice odšteli 3,70 €. V številnih pekarnah je mala štručka kruha približno 0,70 €. Za spominke sem se uspešno pogajala, kljub temu, da sem že v začetku vedela, da bom stvari kupila. Znanje italijanščine bi mi tu nedvomno koristilo, saj vse kar me je temnopolti gospod razumel, je bilo: no money.
. Fotografiranje .
Nedvomno ena izmed pomembnejših tem v tej objavi. Kje se lahko v Benetkah fotografiram, da bodo moje fotografije primerne za moj Instagram feed? Težave mnogih, pa tudi mene, priznam. V kolikor sem želela narediti lepe in romantične fotografije brez dodatkov v ozadju, kot so Kitajci s selfie sticki in temnopoltih preprodajalcev selfie stickov, potem sem se morala izogibati večjim mostom, ki vodijo do znamenitosti. Otok je prepoln majhnih mostičkov, ki so popolnoma prazni in zato idealni za ustvarjanje čudovitih Beneških fotografij. Da bi se izognile gneči sva pogosto zašle z glavnih poti in zavile v ozke uličice, ki so naju včasih pripeljale do še neodkritih kotičkov, včasih pa le do slepe ulice s človeških mrhovinarjem, ki je po živalsko na tleh obedoval kosti. Nikogar ne obsojam, a moram priznati, da sem po mestu opazila številne fotografije pogrešanih ljudi. Naključje? Mogoče.
No comments:
Post a Comment